Pušavec&Smiljanič, ZADNJI LET TONIJA MRLAKAPoklon človeku, vojaku in domoljubu iz časa slovenske osamosvojitve A4 format-40 strani-ČB-mehka vezava

Marijan Pušavec in Zoran Smiljanić sta zadnje desetletje neutrudno ustvarjala stripovsko sago Meksikajnarji o slovenskem osvajanju Mehike. Naše daleč najobsežnejše stripovsko delo sta lansko jesen zaokrožila z zadnjim, petim stripovskim albumom, in vse odtlej smo se spraševali, ali se bo  dream team  lotil še kakšnega skupnega podviga. Dočakali smo ga presenetljivo hitro: v Mladini lahko že tretji teden spremljate nadaljevanja njunega novega stripa Zadnji let Tonija Mrlaka.

Toni Mrlak je bil vojaški pilot, ki se je v času osamosvojitvene vojne skrivno dogovarjal o prestopu iz JLA na slovensko stran, hkrati pa je koordiniral tudi prestop drugih pilotov. 27. junija 1991 je na ljubljanskem Kodeljevem v majhen helikopter, ki ni bil oborožen, naložil kruh za vojake, ujete v vrhniški vojašnici, in skupaj s tehnikom letalcem, Makedoncem Bojančem Sibinovskim, sta poletela proti cilju. Nista ga dosegla, saj je helikopter kmalu po vzletu zadela raketa slovenske strani, izstreljena z vrha stolpnice TR3. Helikopter je eksplodiral, oba potnika sta umrla.

Že od prvega trenutka je bilo jasno, da sestrelitev ni bila veliki trenutek, v katerem bi mala Slovenija pokazala mišice agresorju, temveč tragična napaka. Pa vendar se je morala Mrlakova žena Emilija dolgo truditi, da je dobila v roke dokument o dogovorjenem prestopu, dolgo se je borila za uradno priznanje, da njen mož v trenutku sestrelitve ni bil na strani agresorja. Zahtevala je tudi pregon Antona Krkoviča, ki je poveljeval sestrelitvi s stolpnice, a ga je sodišče zavrnilo. Krkovičeva enota je bila sicer pod neposrednim poveljstvom Janeza Janše.

Mrlakova svakinja Draga Potočnjak je o tej temni plati slovenske osamosvojitve, ki še ni doživela prave refleksije, napisala knjigo Skrito povelje. Prav ta knjiga pa je scenarista Marijana Pušavca spodbudila, da je risarju Zoranu Smiljaniću predlagal nov skupni projekt. Prepričal ga je v dveh minutah. Tudi zato, pravi Smiljanić, ker z Meksikajnarji zaradi obrnjenosti v preteklost dolgo nista mogla nikogar zares užaliti:  Po desetih letih udobnega ustvarjanja sva si zaželela kaj bolj ostrega, angažiranega, provokativnega. Ne pozabimo, da sva v mlajših letih zakuhala politično nekorektne Hardfuckerse, pa 1991, ki prikazuje drugo stran osamosvojitve, in še nekaj politično oporečnih izdelkov. Zatorej imava problematične teme, ki se ukvarjajo z našo stvarnostjo, tako rekoč v krvi. 

Tako sta se lotila rekonstrukcije ozadja teh kompleksnih dogodkov in nastala je stripovska miniaturka, poklon človeku,  ki se je kot dobronameren domoljub znašel v primežu državnih in osebnih interesov   in tragično končal, kot običajno končajo takšni pokončni posamezniki.