Vsaka doba ima svojo magijo. Nekoč so bili to kometi, mrki, zdravilni napoji, prerokbe, alkimija in skrivni znaki v naravi. Danes so to algoritmi, oblaki, antene, čipi, umetna inteligenca, pametne naprave in podatkovni sistemi. Ne vidimo jih, a vsak dan odločajo o delu našega življenja.

Telefon najde pot skozi mesto. Iskalnik odgovori na vprašanje. Aplikacija predlaga video, izdelek, partnerja ali novico. Pametni zvočnik razume glas. Banka v sekundi potrdi plačilo. Kamera prepozna obraz. Oglaševalski sistem ve, kaj nas zanima, še preden to izrečemo na glas.

Za uporabnika je vse to udobno, hkrati pa tudi nejasno. Vmesni koraki so skriti. Ne vemo, kateri strežnik je obdelal zahtevo, kateri podatki so bili poslani v oblak, kateri model je prepoznal govor, kateri algoritem je izbral oglas, kateri senzorji so bili aktivni in kdo vse lahko iz zbranih drobcev sklepa o naših navadah. Tehnologija deluje, a pogosto ne znamo razložiti, kako. Ko nekaj deluje brez vidnega mehanizma, začne spominjati na magijo.

Tu se začnejo tehnološke teorije zarote.

Niso privlačne, ker bi bili ljudje neumni ali ker bi zavračali tehnologijo, ampak zato, ker zapletene sisteme spremenijo v razumljivo zgodbo. Namesto neurejenega prepleta poslovnih modelov, slabih nastavitev zasebnosti, varnostnih lukenj, regulatornih zamud, političnih interesov, tehničnih kompromisov in človeške površnosti ponudijo jasen načrt. Nekdo vleče niti. Nekdo nas posluša. Nekdo upravlja vreme. Nekdo je v operacijski sistem vgradil skrivna vrata. Nekdo bo ugasnil denar. Nekdo nas prek anten, čipov, aplikacij ali algoritmov nadzoruje.

V takšni razlagi je nekaj pomirjajočega. Če je za kaos nekdo odgovoren, potem svet ni zares kaotičen. Če obstaja skriti načrt, potem obstaja tudi zemljevid. Če obstaja krivec, potem je mogoče proti njemu vstati. Teorija zarote zato ne ponudi samo odgovora, temveč tudi vlogo. Tisti, ki verjame, ni več zmeden uporabnik, izgubljen med pogoji uporabe, nastavitvami zasebnosti in nerazumljivimi tehničnimi izrazi. Postane nekdo, ki vidi skozi kuliso.

Sodobna tehnologija je za takšno mišljenje skoraj idealna. Elektromagnetno sevanje je nevidno. Algoritmi so nevidni. Sledenje je nevidno. Oblak je neviden, čeprav je v resnici le računalnik nekoga drugega. Umetna inteligenca odgovarja samozavestno, ne da bi razkrila, kako je do odgovora prišla. Pametni dom posluša, meri, snema, prepoznava in pošilja podatke, ne da bi uporabnik vedno vedel, kdaj in kam. Digitalni denar teče skozi infrastrukturo, ki je ne moremo prijeti v roke. Vse to so sistemi, pri katerih moramo nekomu zaupati.

Dokler tehnologija deluje kot črna škatla, jo bomo doživljali kot magijo. Naloga tehnološkega novinarstva je, da to škatlo odpira.

Težava je, da to zaupanje ni nastalo v praznem prostoru. Velika tehnološka podjetja so ga večkrat zapravila. Aplikacije so zbirale več podatkov, kot je bilo potrebno. Pametni televizorji so beležili gledanje. Podatkovni posredniki so iz vsakdanjih sledi gradili profile. Države so izvajale množični nadzor. Varnostne agencije so iskale ranljivosti in jih včasih raje uporabljale, kot da bi jih razkrivale. Proizvajalci so naprave vezali na oblake, račune in naročnine. Poceni izdelki interneta stvari so v domove prinesli kamere, mikrofone in varnostne luknje.

Prav zato ni dovolj reči, da so vse tehnološke teorije zarote smešne. Nekatere so res čista fantazija. Virusi se ne širijo po omrežju 5G. Wi-Fi ni tihi ubijalec. Kvantni obesek ne nevtralizira sevanja. Antena na stolpu ni dokaz skritega načrta. A v istem svetu obstajajo tudi resnične zlorabe: vohunska programska oprema, sledenje lokaciji, telemetrija, nejasno ravnanje s podatki, ranljivi usmerjevalniki, pritiski držav na šifriranje, netransparentni algoritmi in poslovni modeli, ki temeljijo na tem, da o uporabniku vemo čim več.

V tej številki se ne želimo posmehovati ljudem, ki jih tehnologija bega ali skrbi. Os te številke ni preprosta delitev na resnico in norost. Na enem koncu so zgodbe, ki padejo že ob osnovnem tehničnem pojasnilu. Na drugem so primeri, kjer je bila paranoja vsaj delno upravičena: tiskalniške mikropike, komercialni spyware, pametni televizorji, podatkovni posredniki, množični nadzor, ranljiva omrežna oprema. Vmes je veliko sivega prostora, kjer tehnologija ni zarota, je pa vseeno premalo pregledna, premalo razumljena in preveč odvisna od zaupanja v akterje, ki imajo svoje interese.

Najboljši odgovor na tehnološke teorije zarote je tehnološka pismenost kot državljanska veščina. Vedeti, kaj ionizirajoče sevanje je in kaj ni. Razumeti, zakaj telefon verjetno ne potrebuje mikrofona, da nas dobro profilira. Ločiti oblak od lokalne obdelave. Razlikovati med ranljivostjo, stranskimi vrati in navadno napako. Vprašati, kdaj je digitalna identiteta koristna storitev in kdaj lahko postane infrastruktura nadzora. Prepoznati razliko med umetno inteligenco kot orodjem in umetno inteligenco kot mitom.

Tehnologija ni magija, roda dokler deluje kot črna škatla, jo bomo kot magijo doživljali. Naloga tehnološkega novinarstva je, da to škatlo odpira. Ne zato, ker bi bili v njej vedno zlobni načrti. Pogosto vsebuje le slabo dokumentacijo, cenejši čip, prehiter razvoj, leno varovanje podatkov, oglaševalski interes ali funkcijo, ki je nihče ni znal jasno pojasniti.

Če tehnologije ne razumemo, jo bodo namesto nas razložili drugi. In njihova razlaga bo bolj dramatična.