Krvava žetev (The Wicker Man) Krvava žetev (The Wicker Man, 1973)

Narednik Howie (Edward Woodward), detektiv brez smisla za humor in obenem predani kristjan, dobi sporočilo, da je na zakotnem škotskem otoku izginilo neko dekle, toda ko pride tja, ugotovi, da se tega dekleta nihče ne spominja - še več, pravijo, da ni nikoli obstajala. No, še večji kulturni šok doživi, ko ugotovi, da so prebivalci tega čudnega otoka, ki ga vodi karizmatični lord Summerisle (Christopher Lee), v resnici neopoganska skupnost, ki časti stare keltsko-druidske kulte - in ki zavrača krščanstvo. Če vprašate Howieja, potem častijo napačnega Boga - in napačne aspekte seksualne revolucije. Vprašanje je le: ga bodo najprej zapeljali in potem žrtvovali - ali pa ga bodo najprej žrtvovali in šele potem zapeljali? Ko začnemo govoriti o kultnih filmih, še zlasti o kultnih grozljivkah, bi bil skoraj kriminal, če ne bi najprej - tako rekoč avtomatično - pomislili na okultno Krvavo žetev, ki jo je britanski režiser Robin Hardy posnel leta 1973. Film, ki naj bi Christopherja Leeja enkrat za vselej ločil od  pošasti  (Drakula, Frankenstein, Mumija, Fu Manchu ipd.), po katerih je slovel in ki so ga vse bolj stereotipizirale, se je prelevil v pošast, od katere se ne bo Lee nikoli ločil. A po drugi strani, sloviti britanski dramatik Anthony Shaffer je scenarij itak napisal zato, ker je hotel pokazati, da je mogoče posneti tudi inovativno, nestereotipno, antižanrsko grozljivko. In Krvava žetev je prav to: antigrozljivka, ki je bolj grozljiva od grozljivk. Nekatere grozljivke zahtevajo pač več fanatizma kot druge - ne da je kaj drugače z Bogovi. V rimejku, ki ga je posnel prestižni Neil LaBute, vlogo detektiva, ki pride na zakotni otok, odigra Nicolas Cage, toda 11. september je vse spremenil, tako da sveto vojno, tekmovanje v verskem fanatizmu, zamenja vojna spolov - tekma med retro feministkami in moderniziranim patriarhatom.