Zločini srca (Crimes of the Heart) Divja vrtnica (Rambling Rose)

Zločini srca, posneti po pulitzerjevski drami Beth Henley, stopajo po tisti mentalni gotiki ameriškega juga, po kateri je nekoč stopal Tennessee Williams, le da tokrat ne trčijo moški in ženske, ampak ženske, tri ekscentrične sestre, Diane Keaton, Jessica Lange in Sissy Spacek, južnjaške belles, ki se jim življenje - vsaki posebej - tako zakomplicira, da potrebujejo druga drugo, tridnevno psihodramo in eksorcistično samorazčiščevanje, preden se vrnejo v svet, na soočenje s fantomi juga, ameriškega sna, družinskih vrednot in vojne spolov, ki ženske silijo v umor ali pa samomor, tako da jim za spomine, kaj šele za domišljijo, ne ostane prav veliko. Divja vrtnica, delikatno posneta po romanu Calderja Willinghama, pa je film o fantih in puncah, ki se jih spominjajo, ali bolje rečeno, film o dečku (Lukas Haas), ki še ne ve, da do seksa manjka le beseda, in o pozni najstnici (Laura Dern), ki se boji stičišča besed in seksa - in ki upa, da brez besed ni dejanj. Če nič ne rečemo, pomeni, da se ni nič zgodilo. Njen občutek krivde se začne pri besedah, ne pri seksu.  Kaj počneš, kaj se dogaja,  sprašuje deček.  Ne govori, prosim te, nikomur ne povej, obljubi, da ne boš nikomur povedal,  panično - med očitnim orgazmom - hlipa najstnica, nova seksi služkinja pri južnjaški družini (Robert Duvall   Diane Ladd), ko mu ponoči na postelji pusti, da jo pod rjuho s prsti zažge. Brez besed. Punca malo ve, da bo mali potem o tem napisal knjigo. Le kako si je mulc ne bi zapomnil? Divja vrtnica je film o ženski, ki seksa za besede - za spomin. Dobro, da ga je režirala ženska, Martha Coolidge. Če bi ga režiral moški, bi ostal le seks.