Utrip groze (Pulse)

V Utripu groze, rimejku japonskega neogotskega šokerja Kairo, morilsko videokaseto, ki je terorizirala populacijo Krogov, zamenja spletna stran, ki hekerje in druge uporabnike vabi z repliko:  Hočeš srečati duha?  Utrip groze skuša podžgati strah pred novo tehnologijo - internetom. Na dan potegne tehnofobični aspekt tehnofilije. Ali lahko internet pokliče samega sebe? Oja, lahko. Bu! Zato vam je hitro jasno, da vsi študentje in študentke, slušatelji nekega ameriškega faksa, ki jih vodi Kristen Bell, ne bodo videli konca filma: ker piratizirajo muziko in filme (oh, in verjetno tudi pornografijo). A to je le stranski produkt njihovega glavnega greha: svojo dušo so prodali mobilni telefoniji in internetu, virtualni realnosti. Pomeni, da so džankiji virtualnosti. Pomeni, da so osebne, medčloveške, fizične kontakte zanemarili. Pomeni, da niso več del skupnosti. Pomeni, da so se povsem individualizirali, atomizirali, osamili. Pomeni, da jih lahko zdaj spletna stran - oz. morilski duh, ki jo je obsedel in ki hoče ven, v človeško meso, v realnost, in jo požreti ( depikslati ) - mirno in nemoteno žre, sesa in cuza, enega po enega. Internet jih je osamil, da bi jih lažje pobil. In da bi imel lažje delo, se študenti in študentke konektajo le ponoči - ali pa v tako zatemnjenih prostorih, da nimajo šans. Od njih ostane le offline pepel, apokaliptični signal, da so grešili in da oblast prevzema internet, ultimativna bolezen nove dobe. Edini signal, ki še jamči življenje, je signal ni signala.