Pri stricu Idrizu (Kod amidže Idriza)

Z vojno je tako kot z ljubeznijo - potrebuje čas, da mine. V filmu Gori vatra, prvencu bosanskega režiserja Pjera Žalice, se je od  vatre ljubavi , o kateri je nekoč pel Zdravko Čolić, še vedno kadilo: nekaj let po koncu bosanske vojne je bila v ljudeh še vedno vojna. Skupaj jih potegne šele najava, da jih bo obiskal Bill Clinton. Zdaj je od vojne minilo še nekaj časa - in v filmu Pri stricu Idrizu, mali, tihi mojstrovini Pjera Žalice, za odpravo vojne mentalitete ne potrebujejo več Billa Clintona, ampak zadošča že bojler, ki se pokvari. Mala stvar, ki se pokvari, vse popravi. Fuke (Senad Bašić) namreč pride k stricu Idrizu (Mustafa Nadarević) in teti Sabiri (Semka Sokolović-Bertok), da bi jima popravil bojler - teta in stric, ki še vedno žalujeta za svojim sinom, sta tihožitno potrta, zagrenjena in depresivna, toda popravilo male reči sproži verižno reakcijo, ki ne pušča nobenega dvoma, da je za okvare, zamere, sovraštvo in vojne preprosto premalo časa. In štikel Dana je premalo, ki ga je zložil Saša Lošić, pove več kot tisoč slik.