Nežno usmiljenje (Tender Mercies)

Mala ameriška mesta so vukojebine, iz katerih vsi vedno bežijo   ali pa skušajo zbežati. Vukojebina, v kateri obtiči Mac Sledge (Robert Duvall), ni niti malo mesto, ampak zakotni, prašni, pozabljeni teksaški motel, v katerem v najboljšem primeru le prespiš, saj veste, če te slučajno ujame noč in se ti ne ljubi več voziti   jasno, celo noč potem upaš le, da ti bo avto zjutraj vžgal. Mac upa, da mu avto zjutraj ne bo vžgal. Videti je kot človek, ki nima kam: zapit, stoično obupan, utrujen, inerten, obnošen. Po malem se je obnosil sam, po malem so ga obnosili ljudje, s katerimi se je družil, po malem ga je obnosil ameriški sen, v katerega ni nikoli zares verjel, in po malem ga je obnosila slava, za katero ni bil dovolj dobro opremljen   Mac je bil v prejšnjem življenju country zvezdnik. To življenje je sicer pustil za sabo, in sicer protestno, našel svoj mali motelski purgatorij, in vdovo (Tess Harper), lastnico tega motela, ki zna ceniti tišino, melanholijo in brazgotine, toda preteklost   žena (Betty Buckley), ki je še vedno country diva, hči (Ellen Barkin), ki trpi kot mladi Werther, in fani, ki se ne sušijo tako hitro kot prah na njegovem pickupu   pridejo za njim, pa četudi na presenetljivo neklišejski način. Nežno usmiljenje je po scenariju dramatika Hortona Foota posnel Bruce Beresford   oba sta bila nominirana za Oskarja. Dobil ga je Foote, pa tudi Robert Duvall   za vlogo mirnega Američana, tihega ameriškega nihilista, ki izgleda tako, kot da je ravno prebral Camusovega Tujca. Beresford je posnel tudi Šoferja gospodične Daisy, zato imate lahko Nežno usmiljenje za Šoferja vdove Rose Lee.