BERGMAN

o filmu

V šestletnem obdobju sredi dvajsetega stoletja se je v svetu filma zgodilo nekaj edinstvenega. Suhljati Šved Ingmar Bergman je v svojih poznih tridesetih vstopil v mrzlično obdobje filmske ustvarjalnosti. V letih od 1957 do 1963 je posnel nekaj največjih klasik v zgodovini filma, režiral vrsto gledaliških in radijskih iger ter šest televizijskih filmov. Med svojimi sodobniki ostaja Bergman cineast brez primere.

Režiserka Jane Magnusson (Trespassing Bergman) vzame pod drobnogled leto 1957, eno najbolj plodnih v življenju in ustvarjanju Ingmarja Bergmana, ter skozi arhivske posnetke in številne intervjuje z režiserjevimi sodelavci in sopotniki razgali resničnega moža za mitsko podobo filmskega velikana. Film je bil ob praznovanju stoletnice Bergmanovega rojstva premierno prikazan v prestižni sekciji Cannes Classics.

 Če vam uspe doseči, da običajni ljudje za trenutek obmolknejo, ko se dvigne zavesa, si po ogledu filma napravijo sendvič, sedejo za kuhinjsko mizo in se pet minut pogovarjajo, če nekoga nenadoma oblije občutek sreče ter med vračanjem domov iz kina v mislih podoživlja prizore filma, če nekdo zajoče, je pretresen, plane v smeh, se počuti bolje ali slabše   če se film človeka na kakršenkoli način dotakne, potem je zagotovo izpolnil svoj namen. 
  Ingmar Bergman

izjave kritikov

 Filmske režiserje navadno primerjamo z generali, kliše, ki je do neke mere uporaben in točen. Toda v primerjavi z malodane vsakim drugim poklicem je bistvo osebe in dela filmskega režiserja   zlasti če gre za resnega in izjemnega umetnika   v tem, da v istem hipu zaseda ducat vlog. Je politik, učitelj igre, psihiater, finančni menedžer, snemalni tehnik, dramatik, tajni manipulator, diktator in (ko je potrebno) vsem najboljši prijatelj. / / V tipičnem dokumentarcu o filmskem režiserju večina tega navadno obleži na tleh montirnice. Toda film Jane Magnusson / / je eden najbolj iskrenih in gostobesednih portretov filmskega ustvarjalca, kar jih pomnim. / / Bergmana razgali kot tankočutnega in razdražljivega, strastnega in obsedenega, tiranskega in pol norega zvezdnika-genija, kakršen je v resnici bil: moža, ki je bil tako obseden s svojim delom in svojimi obsesivnimi odnosi z ženskami, da se je zdelo, kot bi živel tri življenja hkrati. 
  Owen Gleiberman, Variety

 Na trenutke kritičen, denimo v obravnavi Bergmanovega mladostniškega simpatiziranja z nacizmom ali tiranskega obnašanja v poznih letih, spet drugič povsem uročen spričo vsemogočne legende, ki jo je Bergman sam pomagal kultivirati okoli svoje, hm, persone   Bergman: eno leto, eno življenje je kompleksen in konflikten film o človeku, ki ga najbolje opišeta prav ta dva pridevnika. Skoraj kot bi šlo za zrcalno podobo njegovih mnogih protislovij, je tudi filmska zgradba nekoliko neurejena, a to nič ne zmanjša pomena filma, ki si ga mora ogledati vsak bergmanofil. / / Bergman: eno leto, eno življenje nenehno fascinira s svojimi anekdotami, četudi nekatere že poznamo. 
  Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

 Magnussonova se vrača s filmom Bergman: eno leto, eno življenje, prikazanim v sekciji Cannes Classics, ki priča o dobro pripravljeni režiserki, saj se je snovi lotila v duhu pregovora  poznaj svojega sovražnika . Že v promocijskih intervjujih je gledalca pripravila na ostro in odkrito obravnavo brez olepšav. Rezultat je dobro raziskan film, ki si vzame čas za kritiko. Ki je razkošen, zabaven, pronicljiv, dostojanstven in celo malce   o, groza!   spoštljiv. 
  Jan Lumholdt, Cineuropa

nagrade

Premiera v sekciji Cannes Classics.