Uvodnik v posebno številko Monitor Svet - Ko infrastruktura postane usoda

Digitalnih sistemov ne smemo več obravnavati kot potrošno elektroniko, temveč jih moramo presojati kot infrastrukturo, ki lahko nekoč tudi izgine.

Dolga leta smo o digitalni tehnologiji razmišljali predvsem kot o zbirki naprav, programov in storitev, orodjih za delo, komunikacijo, zabavo in dostop do informacij. Računalnik je bil stroj, telefon pripomoček, internet pa priročen medij, prek katerega smo pošiljali podatke, brali novice in iskali odgovore. Ta pogled je bil dolgo povsem smiseln, saj je bila tehnologija res nekaj, kar smo uporabljali po potrebi – vključili, nadgradili, zamenjali ali preprosto odložili.

Danes tak opis ne zadošča več. Digitalna tehnologija ni več le orodje, temveč infrastruktura. Ni več ločen sektor, ampak osnovna plast sodobnega sveta. Tako kot električno omrežje, prometni sistem ali telekomunikacijsko omrežje je postala nekaj, od česar ni odvisno le naše udobje, ampak tudi normalno delovanje družbe. Prek nje komuniciramo, se orientiramo v prostoru, opravljamo delo, dostopamo do znanja, preverjamo identiteto, upravljamo finance, raziskujemo, kupujemo, zdravimo in vse pogosteje tudi presojamo, kaj je res in kaj ni. 

Ta premik je bistven. Ko tehnologija postane infrastruktura, zanjo ne veljajo več le merila novosti, uporabniške izkušnje in tržnega uspeha. Pomembna postanejo druga vprašanja: ali je sistem zanesljiv, kako odporen je na odpovedi, ali dopušča preverjanje, kako odprt je za povezovanje z drugimi sistemi, kdo ga nadzoruje in kaj se zgodi, ko ga zmanjka. 

Ravno tu digitalni svet pokaže svojo največjo slabost – ključni sistemi, od katerih smo vse bolj odvisni, so pogosto zgrajeni kot zasebni izdelki, ne kot javno pomembna infrastruktura. Operacijske sisteme, mobilne ekosisteme, oblačne storitve, oglaševalska omrežja, spletne platforme, storitve digitalne identitete in vse več osnovnih programskih plasti upravlja razmeroma majhno število podjetij. Ta ne delujejo po logiki infrastrukturne nevtralnosti, temveč po logiki poslovnega interesa. Njihov cilj ni robustnost širšega digitalnega okolja, ampak nadzor nad uporabnikom, trgom in podatki. Še več – vsa podjetja v resnici obstajajo le zato, da generirajo denar! 

To lahko hitro postane sistemska težava. Ko proizvajalec spremeni smer razvoja avtomobilskega digitalnega vmesnika, to ni več le novica za avtomobilske navdušence, temveč vprašanje nadzora nad osnovno uporabniško izkušnjo v vozilu. Ko se resno razpravlja o tem, kako bi v primeru velike katastrofe, vojne ali obsežnega izpada ponovno vzpostavili internetne povezave, postane jasno, da omrežje ni samoumevna danost, ampak krhek tehnični dogovor, ki ga vzdržujejo številne medsebojno odvisne plasti. 

Digitalna infrastruktura se navzven kaže kot aplikacija, obvestilo, ikona ali storitev na zahtevo, toda za to navidezno preprostostjo stoji izredno trda materialna osnova: podatkovni centri, podmorski kabli, satelitske povezave, energetska poraba, polprevodniške tovarne, hladilni sistemi, standardi, certifikati, licenčni dogovori, patenti in globalne dobavne verige. Ko odpremo aplikacijo ali kliknemo gumb, ne uporabljamo le programa, ampak aktiviramo dolg niz tehničnih, energetskih, pravnih in političnih odvisnosti. Zaradi tega so sodobni digitalni sistemi hkrati priročni, neprosojni in nezanesljivi. 

Tudi internet, ki ga še vedno radi opisujemo z besednjakom odprtosti, decentralizacije in univerzalnosti, je v praksi vse manj takšen. Tehnično je še vedno izjemen sistem odprtih protokolov, v uporabniški resničnosti pa ga vse bolj posredujejo aplikacijske trgovine, centralizirane platforme, priporočilni algoritmi, sistemi enotne prijave in drugi mehanizmi, katerih cilj ni interoperabilnost, ampak zadrževanje uporabnika znotraj lastnega okolja. Iz odprtega omrežja dobivamo zbirko ograjenih vrtov. 

Danes zato ni več dovolj, da se pri tehnologiji sprašujemo, kaj je novo, hitrejše ali zmogljivejše. Pomembneje je, kdo nadzoruje ključne plasti sistema, kako zamenljive so, ali omogočajo neodvisno preverjanje in kaj se zgodi, če izginejo ali se zaprejo. To ne pomeni, da bi morali tehnološki napredek zavračati ali se z nostalgijo ozirati na čas, ko naj bi bilo računalništvo preprostejše in bolj razumljivo, pomeni pa, da moramo zadnje meriti z merili, ki veljajo za vsako resno infrastrukturo: z zanesljivostjo, odprtostjo, s standardizacijo, z odpornostjo, interoperabilnostjo, obnovljivostjo in odgovornostjo.

Tehnologije namreč ni le vse več, ampak se je preselila pod vse. Vanjo ne vstopamo več občasno, ampak smo vanjo vgrajeni. In ko enkrat živimo znotraj sistemov, vprašanje ni več le, kaj ti sistemi zmorejo. Vprašanje je, kako so zgrajeni, komu služijo in ali bodo tam tudi takrat, ko jih bomo zares potrebovali.